petek, 22. avgust 2014

DVA MESECA (skoraj TRI) PO VRNITVI V DOMOVINO

... in 5 mesecev po drugi objavi, sledi tretja...

Lep pozdrav! Po ZELO dolgem času sem se odločila, da bom zapisala še kaj novega. Sprememba št. 1. -  lokacija, za tiste, ki še ne veste: "Ponovno sem doma!" Doma v lepi, mali nič kaj poletni državici, dolini in vasi. Ponovno spim na udobni domači postelji, ki sem jo z veseljem zamenjala za nič kaj udobno posteljo v Helsinkih. Lepo je biti doma, ampak, ampak ... je tudi ČUDNO. 

Zakaj čudno? Doma je vse tako drugače. Nikjer ni rdečega znaka za metro, nihče ne ustavi avtobusa s tem, da zamahne s krisničko, v naši vasi ali pa v Ljubljani ne vozi avtobus št. 78 v smeri Malmi, nihče v trgovini ne pozdravi: Hei ali Moi, po centru Ljubljane se ne prevažam s tramvajem, nakupujem v Qlandiji ali BTC-ju nič več v Kamppi center ali Forum v Rautatientori, tudi našo najljubšo trgovino Lidl je zamenjal Mercator, vsi govorijo Slovensko, nič več me ne obdaja Finščina, čudno je ne govoriti angleško vsak dan, čudno je odpreti vhodna vrata in ne zagledi še enih vrat (na Finskem imajo vsa stanovanja dvojna vrata, za glavni vhodnimi vrati so še ena vrata), piva stane manj kot 5,50 €, obisk kina ni na sporedu skoraj vsak teden ... itd.

Železniška postaja v Helsinkih - Rautatieasema 

 Happy Helsinki - ja le ko je lepo vreme :)

 Ne vem, kaj je ta stavba, ampak je lepa. Tudi v centru Helsinkov

Ni dolgo tega, ko sem prebrala nekaj o potovanjih: http://thoughtcatalog.com/kellie-donnelly/2014/07/the-hardest-part-about-traveling-no-one-talks-about/ --> kjer je zapisano naslednje: "This is why once you’ve traveled for the first time all you want to do is leave again. They call it the travel bug, but really it’s the effort to return to a place where you are surrounded by people who speak the same language as you. Not English or Spanish or Mandarin or Portuguese, but that language where others know what it’s like to leave, change, grow, experience, learn, then go home again and feel more lost in your hometown then you did in the most foreign place you visited." In res je tako. Vsi že razmišljamo kje in kdaj (če je le mogoče ČIM PREJ) se bomo ponovno srečali. Žal je relanost takšna, da vem, da se z večino, ki sem jih spoznala na Finskem ne bom nikoli več videla, ampak z nekaterimi pa se bom in sem se tudi že.

Od kar sem doma sem se že večkrat sama pri sebi zasmejala, saj sem se spomnila kaj smešnega iz Helsinkov. Ali pa vedno vse primerjam s Helsinki in moja sestra nato vedno reče: "Oh, spet ta Finska!" Težko je kar tako izklopiti Finsko in Helsinke, pet mesecev je bila Finska in Helsinki moj dom. Žal se ne morem šaliti ali pogovarjati na račun tega kar se je dogajalo v Sloveniji tistih pet mesecev, ker glede večine ne vem kaj se je dogajalo, zato nimam druge kot, da govorim: "Ko sem bila jaz v Helsinkih ..." ali pa "Ja, mi v Helsinkih smo ..." Tako pač je.

To je zdaj tisti del, kjer se ponovno razpišem o Finski in Helsinkih. V zadnji objavi sem zapisala, da po mojem mnenju je marca že prišla pomlad. Oh, kako zelo sem se motila. Pomladi ni bilo vse do sredine meseca maja. Ampak takrat je bila "pomlad" že skoraj poletje. Dva tedna smo "uživali" v lepem, sončnem in toplem vremenu. Zakaj je beseda uživali v navednicah? Zato, ker smo ravno v tistem času imeli največ dela na fakulteti. Ustvarjali smo animacijo in smo bili v razredu zaprti od 9ih zjutraj vse tja do 20ih ali pa še več. Toda vikendi so bili pa naši. Še nikoli v življenju nisem imela toliko piknikov, kot sem se jih udeležila v Helsinkih. Za vsako malenkost smo priredili priknik in proslavljali. Mislim, da smo bili vsi presrečni, da je sonce in toplo vreme le doseglo Skandinavijo in Helsinke.



 

Seveda, vseh pravljic je enkrat konec in tudi te z lepim vremenom je bilo. Zadnji teden in dva dni sem preživela v takšnem vremenu, kot sem ga doživela 4. januarja, ko sem stopila ven iz Vantaa airport - deževno in oblačno. Ampak dovolj o vremenu.

Pred nekaj dnevi me je nekdanji sošolec vprašal povsem preprosto vprašanje, ampak odgovor nanj je bil pretežak. Vprašal me je: "Povej mi najbolj grozno stvar, ki se ti je zgodila na Finskem." Hmmm in ja bila sem v zadregi. Odgovora na to vprašanje nimam, ker se mi res ni nič groznega ali slabega zgodilo.  Resno! Nihče me ni oropal, nihče nas ni nadlegoval ... Tudi, ko sem pozabila USB ključ na faksu se ga ni nihče dotaknil, še vedno me je čakal, ko sem se vrnila ponj. Ja, Finci so pošteni ljudje in Finska je varna država. No, včasih pa le ni tako varna. Februarja smo od profesorja fotografije slišali, da je nekdo na eni izmed srednjih šol v Helsinkih streljal na učence. Uglavnem imajo tudi temno stran, ni vse tako rožnato. Ampak jaz slabe izkušnje preprosto nisem imela. Celo uspelo mi je, da v 5 mesecih nisem izgubila vozovnice ali pa ključev, kar jaz po navadi naredim z odliko.

Nato pa me je vprašal vprašanje, na katerega pa ni bilo težko odgovoriti in to je bilo: "Kaj ti pa je bilo najbolj všeč?" Nekaj najlepšega kar sem doživela na Finskem je bil najbolj pravljično zasneženi dan v Helsinkih. Zjutraj smo se prebudili, kot že nekaj dni pred tem, v sneženo, oblačno in prevsem temno vreme, ko pa smo se vračali s predavanj se je zjasnilo, mraz je pritisnil, sonce se je celo za nekaj časa prikazalo, ampak dovolj, da je osvetilo in razkrilo PRAVLJICO. Okolica študentskih domov je bila zasnežena. Ker je tik pred tem padal sneg in zunaj je bilo morda -14°C, so snežinke zmrzovale in se ustavile na prejšnjih snežinkah. Težko je opisati z besedami, ampak snežinke so visele z dreves. Bilo je preprosto nekaj najlepšega kar sem v življenju videla. Poskusila sem fotografirati, ampak nisem uspela te pravljice ujeti, tako kot so jo moje oči.


Zimska pravljica

Veliko je še stvari, ki so mi bile všeč. Na začetku sem bila popolnoma navdušena nad Helsinki, nato sem kasneje ugtovila, da Helsinki niso najlepše mesto na svetu (pa tudi Ljubljana ni, pa če tudi gospod Janković tako reče), ampak imajo nekaj posebnega. Helsinki so bili moj drugi dom in vedno bodo moj drugi dom. Nanje me vežejo najlepši spomini in to so spomini na ljudi, ki sem jih spoznala in spomini na študij, ki sem ga opravljala.

Ne najbolj grozno, ampak najtežje je bilo reči: GOODBYE! Skupaj z Megan sva se domov odpravljale na isti dan in to z istim letalom do Frankfurta, nato pa sva se razšli in odšli vsaka svojo pot. Jaz v Ljubljano, ona v Chicago.
Pred dnevom najinega odhoda sva z Megan pripravili poslovilni večer. Megan nam je pripravila prave ameriške palačinke, jaz sem naredila par koktejlov in igrali smo werewolf (klasika). Vse je bilo lepo in prav, ampak ko je bila ura že tam okrog dveh ali treh (se ne spomnim več) je napočil čas, da sem se od nekaterih za vedno poslovim. In to ni bilo lahko, še vedno, če se spominjam tistega večera se v mojih očeh pričnejo nabirati solze. Bilo je težko reči zbogom vsem prijateljem, s katerimi smo pisali najlepše spomine, ampak najtežje pa se je bilo posloviti od dveh posebnih oseb, od dveh najboljših cimer, od dveh izjemnih oseb in od dveh najboljših prijateljic - od Elise in Líe. Elisa mi je zadnji dan olajšala nalogo, saj se ji je mudilo v službo, Lía pa me je pospremila še na letališče in mi zato ni prav nič olajšala te najtežje naloge - reči "Goodbye". Ne bom šla v podrobnosti, saj pomoje si predstavljate kako je bilo. Uglavnem solze so bile v potokih. Težko je, res je težko se posloviti od ljudi, ki si jih videl vsak dan, s katerimi si se družil vsak dan, s katerimi si skupaj nakupoval, kuhal, pospravljal, se smejal, jokal, študiral, hodil v kino, žural, se sprehajal ... Ampak vem, da teh dveh deklet in preostale druščine iz Kontule nisem videla zadnjič. Čaka me veliko potovanj: v Španijo, Italijo, na Irsko, Nizozemsko, Belgijo, Švico in Portugalsko.

Le kaj zapisati po takšnem čustvenem odstavku. Najbolje, da kar nadaljujem in povem še kaj o mojem življenju v Helsinkih. Marec sem opisala že v prejšnji objavi, zato sedaj sledi april. Moj najlepši mesec, saj imam takrat rojstni dan. April je tudi mesec, ko ima rojstni dan tudi moja predraga sestra in to en dan pred menoj in kot veleva tradicija of Bovcon sisters sva tudi letošnji rojstni dan praznovali skupaj. In ker nisem najboljša kuharica, je moja mama doma vse spekla in lepo zapakirala, sestra pa dostavila v Helsinke. Polovica njene potovalke je bila le hrana, za rojstni dan in za pripravo pravega Slovenkega večera, ki je bil velik uspeh. Za ta uspeh se moram zahvaliti moji najbojši sestri ever (ona je opravila največ kuhanja).

Slovenski večer
 Photo: Justine Stafford

Prav tako je bil velik uspeh Annina in moja zabava - Annna's birthday party. Morda celo preveč, saj stanovalec iz dveh nadstropji višje je imel veliko za povedati. Prav zato smo morali zabavo preseliti v center Helsinkov.

Seveda ne morem brez omembe praznika VAPPU. To je praznik za 1. maj. Če na kratko razložim pomen tega praznika: 30. aprila ljudje po službi ne gredo domov, ampak na ulice in PIJEJO in PIJEJO ter ŽURAJO. Nalsednje jutro pa gredo v največji park v Helsinkih in imajo PIKNIK. In kaj delajo tam? PIJEJO in JEJO. :D Uglavnem pivski praznik. :) Najpomembnejši del praznovanja, preden se ga res napijejo je, da spomeniku v pristanišču položijo študentsko kapo. 





S sestro smo obliskale tudi najlepši otok v Helsinkih - Seurasaari. Po mojem mnenju je ta še lepši kot najbolj znanai otok - Suomenlinna. Na otoku Seurasaari sem bila tudi s starši, ki so me obliskali zadnji teden v maju in so se le dan pred menoj vrnili v našo prelepo domovino. Otok Seurasaari je preprosto najleši - ne glede na vreme. 


 

Tam nekje daleč v ozadju - Helsinki


 

No, slike so iz časa, ko sem Seurasaari obiskala, ko so bili starši na obisku. Otok ti vedno znova vzame dih. S starši smo se odpravili tudi v manjše mestece imenovano Porvoo, saj si ga je mama želela videti. In kaj povedati? Najbolje, da prepustim fotografijam, da povedo kaj o mestecu Porvoo. 







Nato pa sledi TALIN! Po 5 mesecih čakanja sem dočakala tudi Talin. Finci in Talin imajo prav posebno vez in Talin na veliko obiskujejo, ampak ne zato, ker bi si ogledovali lepote Talina, ampak zato ker se tja odpravijo po nakupih. Kakšnih? Po nakupih ALKOHOLA. Vidiš ljudi, ki gredo na trajekt s potovalkami, misliš si, da morda gredo domov, saj veliko Estoncev dela v Helsinkih, ampak ne. To so prebivalci Helsinkov in ne gredo domov, ampak po alkohol, saj je v Estonji kar precej cenejši. In ko prispeš v Helsinke in hodiš dol s trajekta slišiš, kako v potovalkah lepo zvenijo steklenice vodke, rumov, viskijev al pa piva. :)
No, mi smo v Talin odšli na izlet in na ogled mesa, ki je preprosto čudovito. Čudovito. 




 

Po dolgem in lepem dnevu v Talinu sem se še isti dan oziroma bolje rečeno večer še zadnjič sprehajala po Helsinkih. Ker moj telefon v tistem času ni bil kakovosten je naslednja fotografija, tako bolj nekakovostna, vendar vseeno lepa. Vezana na lepe spomine.

Baje, da se most kliče: Zelo dolg most. :)

To je to. Pa sem povedala vse. Vse o Finski - samo še Suomenlinno sem izpustila, ker nimam fotografij. Bom o tem kdaj drugič kaj zapisala. Opravičujem se, tega besedila je res preveč. Ampak vsaj fotografije so za pogledat. Upam, da je bilo prijetno branje, če ste se seveda odločili za ta podvig.

Moi, moi!






ponedeljek, 10. marec 2014

... ONE MONTH LATER - MESEC KASNEJE

Dober mesec po drugi objavi, pričenjam tretjo. Še sem tu v Helsinkih, še študiramo, potujemo in se imamo odlično. Še vedno imamo zimo, saj nas sneg in led še nočeta povsem zapustiti, prav tako je trmasto oblačno vreme. V ponedeljek je cel dan snežilo. Ampak, vse pa le ni tako sivo. Tri dni zapored smo imeli celo ---> sončno vreme in razmeroma tople temperature (okrog 4°C ali 5°C) - jaz pravim: "POMLAD JE TU!"  
Sploh pa je to dokazal današnji dan. Sonce, skoraj nič vetra, 7°C in celo lahko imamo odprta blakonska vrata brez da bi nas zeblo :) JUHEJ! Ampak žal vsi vemo, da dejanske pomladi še dolgo ne bo.

Sonce je sijalo skozi naša okna in nas "grelo". KONČNO!

Prav tako je sonce polepšalo naše naselje - Kontulo. Videli smo celo zeleno travo. VSI SREČNI, vsi na sprehod, nič več avtobusa do Lidla :)

Še en znak pomladi, ampak samo v našem stanovanju. Narcisa, ki je v enem dnevu zacvetela in prinesla en rumen žarek našemu sivemu stanovanju. DOBESEDNO sivem, saj naše stanovanje vsebuje le sivo pohištvo.


V bistvu pomladi, takšne kot je že zdaj v domačih krajih, tukaj pri nas še dolgo NE bo. Za vikend je celo napovedano -5°C in možnost sneženja. Imamo tudi veliko vetra, tako da se skoraj počutim kot da sem doma v naši prelepi Vipavski dolini. Le da doma ni tako mraz, vsaj ne zdaj. Ampak kaj hočemo tako je, če živiš na Finskem. Prava zima, kot jo poznajo Skandinavci nam je bila, po pripovedovanjih nekaterih domačinov, prišparana. In vsi smo veseli, da nas je "prava zima" obiskala le dvakrat. Le dvakrat smo imeli tistih -22°C. Snega pa tudi ni bilo veliko, veliko več smo ga imeli lani v Ljubljani. Joj, zakaj vedno preidem na temo o vremenu. To je res tista zadnja tema, ki jo potegneš iz rokava, ko res ne veš več o čem se pogovarjat ali pa tvoj sogovornik odgovarja le z kratkimi odgovori in hitreje prideš do teme - VREME. :D Ampak morala sem omenit, da smo imeli sonce. TRI tedne, TRI!!! ga nismo videli. :) Še profesor je rekel: "Upam, da pride sonce kmalu in da boste lahko videli še drugo stran Fincev in ne samo tisto depresivno."

Nekaj fotografij s sobotnega potepanja po centru in sončku.

 
  Helsinki Cathedral
Lía v soju sonca

Katedrala in Aleksander II

Pristanišče

Odtaljeno morje

- FAKS
Februar in začetek marca je bil zapolnjen z delom na fakulteti. Imeli smo predavanja o osnovah fotografije, radio in predmet, kjer se učimo praktične stvari glede snemanja - v glavnem dober predmet. Pri predmetu Osnove fotografije smo morali fotografirati okrog 100 fotografij, ki smo jih morali oddati, med drugimi tudi fotografije v studiu - ko bom lahko pokazala slike in ko jih ne bom pozabila prenesti na moj USB, jih bom pokazala. Plus fakulteta nam je vsem, ki nimamo odličnih fotoaparatov za en mesec posodila fotoaparate - takšne res dobre. Sedaj, ko moram uporabljati mojega - je zelo čuden občutek, kot da ga prvič uporabljam.
Fotografijranje v studiu: ker nismo imeli modelov smo morale biti ena drugi modeli. Jaz, Lia in Claire smo bile modeli Anni in njene fotografije so prav ta vikend razstavljene na razstavi. Fotografije na katerih smo me. Juhej, mogoče je pa to moja odskočna deska v svet mode (JUST JOKING!!!) :D
Radio. Oh, ta predavanja - Radio Expression - najboljša predavanja, ki sem jih imela. Profesor je bil, in če se ne motim še vedno je, znani radijski voditelj ter eden izmed najbolj zanimivih ljudi, ki sem jih kdaj spoznala (po pripovedovanjih Finskih študentov je ustanovitelj enega najstarejših poletnih festivalov na Finskem). Po predavanjih smo morali opraviti kratko vajo, kjer je vsak študent pripravil 4 kratke govore v etru in izbral glasbo, profesor nas je poslušal in na koncu oddal svoje mnenje. Priprava in že samo opravljati takšno vajo je bilo SUPER. I just LOVE RADIO! <3
Učimo in veliko praktičnega dela opravljamo. Pač pridni smo.

Eden izmed zanimivejših predmetov je FINLAND CLOSE-UP, kjer si pobližje pogledamo finsko kulturo, glasbo, novinarstvo in podobno. Do sedaj smo bili v finskem parlamentu, v najbolj znani finski tovarni Arabia, v tovarni najbolj znane znamke blaga MARIMEKO, v Cabel factory, ki je kot nekakšno kulturno središče. Nazadnje smo pa bili v Helsinki Music Hall. Pred nami je še nekaj obiskov, obiskali bomo nacionalno RTV hišo (ki se na Finskem imenuje YLE), brez računalniških in mobilnih igric na finskem na gre (ne pozabite, da Finska je dom igrice ANGRY BIRDS), zato bomo obiskali tudi podjetje, ki izdeluje oz. proizvaja računalniške igrice.

Helsinki Music Hall

Helsinki Music Hall 2


- POTOVANJA

~ ~ LAPONSKA
Februarja nismo počivali. Smo študirali in smo potovali. En teden smo bili na skrajnem severu Finske - odpotovali smo na najbolj severni del LAPONSKE. Severni sij --> DA, Laponska je prava destinacija, če hočeš videti to barvno umetnost na nebu. Ampak mi smo imeli takšno srečo z vremenom (upsi, spet govorim o vremenu. Se iskreno opravičujem, ampak moram tudi nekaj o tem povedat), saj smo cel teden imeli okrog 3°C, kar pomeni oblačno vreme, kar pomeni NIČ severnega sija za nas. Takšno oblačno vreme je bilo vsaj za nekaj dobro. Nismo ves čas potrebovali smučarskih hlač in jakne. Oh, Laponska. Lepa dežela, če se hočeš odmakniti od civilizacije, šumov in gostote ljudi. Ampak naša pot do tja... Če hoče kdo obiskati Laponsko... nikoli, ponavljam NIKOLI, se te poti ne loti z avtobusom. Do Inari, mesta, ki je najbližje kampu v katerem smo bivali, je vsega skupaj 23 ur.

~ ~ ~ PRVI POSTANEK: 12 ur po odhodu iz centra Helsinkov smo se se ustavili v mestu Kemi, kjer smo si ogledali ledeni hotel in se kot otroci spuščali po različnih ledenih toboganih. Pot smo nadaljevali...

~ ~ ~ DRUGI POSTANEK: in se ustavili v mestu Rovaniemi. Mesto v katerem živi pravi Božiček. Še preden smo vstopili v njegove sobane in se slikali z njim smo izvedeli eno informacijo. O ceni fotografije z Božičkom. Tisti, dobri mož, ki je nesebičen ter obdaruje vse otroke, zahteva za fotografijo ---------> 25€!!! Ja, niti Božiček ni več kar je bil. 25€ za sliko z gospodom Božičkom. Jaz nisem niti pomislila, da bi se slikala z njim, saj je bil do mene 22 let povsem nesramen. Niti enkrat me ni obiskal, niti enkrat nisem pod božično jelko našla niti enega čokolatina. Nič. Tako da tudi mojih 25€ ni videl :D Zanimivost pa je, da je le nekaj metrov stran, v nekoliko manjši in ne tako razkošni hiški drugi Božiček. A pravi je tisti za 25€, saj se je slikal z Billom Clintonom in drugimi zvezdniki.

~ ~ ~ TRETJI POSTANEK: Nato pa še nekaj ur vožnje in KONČNO smo prispeli v Vasatokko naš cilj. Kamp dobro uro ven iz mesta Inari. Naša druščina se je za dobrih 4 dni nastanila v koči z imenom BIRRA, skupaj z dvema Italijanoma in Korejcem. Uganite, kaj so jedli vse štiri dni!? Vam bom malo pomagala ... špagete na 101 način. :D 

~ ~ ~ KAJ VSE SMO ŠE POČELI: Na Laponskem sem prvič bila v sauni, prvič sem se po sauni potopila v luknjo, ki je bila izrezana v ledeno zmrznjenem jezeru. Vse punce smo kričale in piskale (VODA JE BILA LEDENO MRZLAAAAA!!!), prvič sem v živo videla divje jelene tam nekej ob cesti ali pa so se mirno sprehajali po gozdu, videla, hranila in se vozila z vzrejenimi jeleni, bila potnik ter voznik z zelo dobrimi motorji, ki so imeli 6 "konjev" (nimam pojma, če je to dobro, samo vem, da v avtomobilističnih oddajah vedno govorijo o nekih konjih) oziroma 6 izredno močnih haskijev, ki na prvi pogled niso izgledali tako močni, kot so dejansko bili. Vsega novega pa še ni bilo konec. Bila sem na NORVEŠKEM - čeprav le za nekaj ur - v mestu BUGOYNES ~ O je tisti prečrtan. Tu smo bili spet v sauni, v kateri je bil celoten avtobus (sauna pa velika samo za 15 ljudi), nato smo tekli nekam metrov do Arktičnega oceana in zapalavi v njem. No, jaz nisem prav zaplavala, saj nisem čutila več mojih nog. Bolj je bila mučna pot do oceana kot samo "plavanje" v oceanu.

Haskiji
Prva dva psa sta vedno samice, saj so po besedah našega vodnika pametnejše.

Jelen - zelo lačne živali. Samo jedli bi. :)

 Naša druščina ob Arktičnem oceanu: Daniel, Elena, Mirjam, Amir, Manuel, Lia, Claire, Lily, jaz, Anna in Max
Zgornjo in srednjo in spodnjo fotografijo je naredila Anna Berlis. 
Photos from Anna Berlis

Vsi, ki smo potovali na Laponsko.

Če smo že bili na laponskem smo rekli, da moramo poskusiti tudi hojo po ledu - po zmrznjenem jezeru. Med pohodom sem bila tudi tarča zelo velike in nič kaj prijazne snežne kepe in to direktno v obraz. Lastniku tega meta sem vrnila, ampak velika napaka je, če napadeš nekoga, ki trenira rokoborbo ali nekaj podobnega. Jap, še slabše je bilo. Pristala sem cela v snegu. Ampak vrnila sem mu. :)

Na zmrznjenem jezeru.

~ ~ LAHTI
Brez smučarskih skokov jaz ne morem. Najprej sem navijala preko računalnika za naše športnike na Olimpijskih igrah (sem za vse, ampak vsi vemo, kdo so bili moji favoriti in MUST SEE :) ), nato sem se pa po prepričevanju brata Jurija, odločila, da grem SAMA v Lahti in si ogledam tekmo. Zamudila sem petkovo tekmo, kjer je Peter Prevec zasedel drugo mesto, zamudila sem razburljivo temo na sobotni dan, ko je Peter Prevec nekoliko pokvaril rezultat in smo tako pristali na četrtem mestu. Ampak nedeljske tekme nisem zamudila. Res, da ni bilo nobenega vidnejšega rezultata, ampak vseeno sem lahko videla skoke, če jih že ne bom videla v Planici. Lahti. Kaj povedati o teh smučarskih skokih kot to, da TO NI PLANICA! NIČ vzdušja, NIČ navijanja (nekaj malega za svoje skakalce), NIČ veselja, NIČ glasbe in MALO gledalcev. Da, NIČ se ne more primerjati s Planico, kjer je vse glasno, vse navija, toliko gledalcev, da ne veš kam bi stopil, ko skače Slovence vse zadoni, ko kateri izmed skakalcev skoči dovolj daleč mu bučno zaploskajo in nagradijo z navijanjem. Ni važno katere narodnosti je skakalec. Lahti, Lahti je bil mrtev. Finski skakalec je končal kot tretji (KONČNO EN FINEC NA STOPNIČKAH PO DOLGEM ČASU) in veste kaj so finski gledalci naredili, ko je bilo konec tekme? Odšli domov. Niti en sam Finski navijač ni ostal za podelitev cvetja. Še dobro, da ima Poljak Kamil Stoch svoje navijače, saj brez njih bi bilo to tekmovanje zelo dolgočasno. Sem se jim kar pridružila, saj so bili še najbolj zabavni.

 Finec, ki si je priskakal tretje mesto. Anssi Koivuranta.

 Kamil Stoch z oboževalci.

 Finski trener, ki je bil nekoč tudi trener ali vsaj pomočnik trenerja slovenske reprezentance. 

Jernej Damjan na velikem zaslonu. 

 Nejc Dežman

 Živa legenda, ki je velike uspehe dosegal, ko sem bila stara okrog 7. Velike uspehe žanje tudi dandanes. Legenda NORIAKI KASAI!

 Skakalnice v Lahtiju

Slovenska zastava ni bila osamljen primer. Veliko Finskih navijačev (beri navijačic) ima slovensko zastavo samo zato, ker so jim všeč naši skakalci.

Polska vs. Finska?

To objavo sem pisala tri dni, ampak ne zato, ker sem veliko napisala. Mislim, da sem celo manj povedala v tej objavi, kot v prejšnjih dveh. Ta objava pa zmaga po številu fotografij. Veliko časa vzame, če moraš vse fotografije zmanjšati in nekoliko preurediti plus še uživati v lepem vremenu vse dokler sonce ne zaide.
To je to, kar imam za povedati za zdaj. In se opravičujem za nezanimiv konec. :)

Lep pozdrav v sončno in pomladno Slovenijo!

Moi moi,
Ana