... in 5 mesecev po drugi objavi, sledi tretja...
Lep pozdrav! Po ZELO dolgem času sem se odločila, da bom zapisala še kaj novega. Sprememba št. 1. - lokacija, za tiste, ki še ne veste: "Ponovno sem doma!" Doma v lepi, mali nič kaj poletni državici, dolini in vasi. Ponovno spim na udobni domači postelji, ki sem jo z veseljem zamenjala za nič kaj udobno posteljo v Helsinkih. Lepo je biti doma, ampak, ampak ... je tudi ČUDNO.
Zakaj čudno? Doma je vse tako drugače. Nikjer ni rdečega znaka za metro, nihče ne ustavi avtobusa s tem, da zamahne s krisničko, v naši vasi ali pa v Ljubljani ne vozi avtobus št. 78 v smeri Malmi, nihče v trgovini ne pozdravi: Hei ali Moi, po centru Ljubljane se ne prevažam s tramvajem, nakupujem v Qlandiji ali BTC-ju nič več v Kamppi center ali Forum v Rautatientori, tudi našo najljubšo trgovino Lidl je zamenjal Mercator, vsi govorijo Slovensko, nič več me ne obdaja Finščina, čudno je ne govoriti angleško vsak dan, čudno je odpreti vhodna vrata in ne zagledi še enih vrat (na Finskem imajo vsa stanovanja dvojna vrata, za glavni vhodnimi vrati so še ena vrata), piva stane manj kot 5,50 €, obisk kina ni na sporedu skoraj vsak teden ... itd.
Železniška postaja v Helsinkih - Rautatieasema
Happy Helsinki - ja le ko je lepo vreme :)
Ne vem, kaj je ta stavba, ampak je lepa. Tudi v centru Helsinkov
Ni dolgo tega, ko sem prebrala nekaj o potovanjih: http://thoughtcatalog.com/kellie-donnelly/2014/07/the-hardest-part-about-traveling-no-one-talks-about/ --> kjer je zapisano naslednje: "This is why once you’ve traveled for the first time all you want to do
is leave again. They call it the travel bug, but really it’s the effort
to return to a place where you are surrounded by people who speak the
same language as you. Not English or Spanish or Mandarin or Portuguese,
but that language where others know what it’s like to leave, change,
grow, experience, learn, then go home again and feel more lost in your
hometown then you did in the most foreign place you visited." In res je tako. Vsi že razmišljamo kje in kdaj (če je le mogoče ČIM PREJ) se bomo ponovno srečali. Žal je relanost takšna, da vem, da se z večino, ki sem jih spoznala na Finskem ne bom nikoli več videla, ampak z nekaterimi pa se bom in sem se tudi že.
Od kar sem doma sem se že večkrat sama pri sebi zasmejala, saj sem se spomnila kaj smešnega iz Helsinkov. Ali pa vedno vse primerjam s Helsinki in moja sestra nato vedno reče: "Oh, spet ta Finska!" Težko je kar tako izklopiti Finsko in Helsinke, pet mesecev je bila Finska in Helsinki moj dom. Žal se ne morem šaliti ali pogovarjati na račun tega kar se je dogajalo v Sloveniji tistih pet mesecev, ker glede večine ne vem kaj se je dogajalo, zato nimam druge kot, da govorim: "Ko sem bila jaz v Helsinkih ..." ali pa "Ja, mi v Helsinkih smo ..." Tako pač je.
To je zdaj tisti del, kjer se ponovno razpišem o Finski in Helsinkih. V zadnji objavi sem zapisala, da po mojem mnenju je marca že prišla pomlad. Oh, kako zelo sem se motila. Pomladi ni bilo vse do sredine meseca maja. Ampak takrat je bila "pomlad" že skoraj poletje. Dva tedna smo "uživali" v lepem, sončnem in toplem vremenu. Zakaj je beseda uživali v navednicah? Zato, ker smo ravno v tistem času imeli največ dela na fakulteti. Ustvarjali smo animacijo in smo bili v razredu zaprti od 9ih zjutraj vse tja do 20ih ali pa še več. Toda vikendi so bili pa naši. Še nikoli v življenju nisem imela toliko piknikov, kot sem se jih udeležila v Helsinkih. Za vsako malenkost smo priredili priknik in proslavljali. Mislim, da smo bili vsi presrečni, da je sonce in toplo vreme le doseglo Skandinavijo in Helsinke.
Seveda, vseh pravljic je enkrat konec in tudi te z lepim vremenom je bilo. Zadnji teden in dva dni sem preživela v takšnem vremenu, kot sem ga doživela 4. januarja, ko sem stopila ven iz Vantaa airport - deževno in oblačno. Ampak dovolj o vremenu.
Pred nekaj dnevi me je nekdanji sošolec vprašal povsem preprosto vprašanje, ampak odgovor nanj je bil pretežak. Vprašal me je: "Povej mi najbolj grozno stvar, ki se ti je zgodila na Finskem." Hmmm in ja bila sem v zadregi. Odgovora na to vprašanje nimam, ker se mi res ni nič groznega ali slabega zgodilo. Resno! Nihče me ni oropal, nihče nas ni nadlegoval ... Tudi, ko sem pozabila USB ključ na faksu se ga ni nihče dotaknil, še vedno me je čakal, ko sem se vrnila ponj. Ja, Finci so pošteni ljudje in Finska je varna država. No, včasih pa le ni tako varna. Februarja smo od profesorja fotografije slišali, da je nekdo na eni izmed srednjih šol v Helsinkih streljal na učence. Uglavnem imajo tudi temno stran, ni vse tako rožnato. Ampak jaz slabe izkušnje preprosto nisem imela. Celo uspelo mi je, da v 5 mesecih nisem izgubila vozovnice ali pa ključev, kar jaz po navadi naredim z odliko.
Pred nekaj dnevi me je nekdanji sošolec vprašal povsem preprosto vprašanje, ampak odgovor nanj je bil pretežak. Vprašal me je: "Povej mi najbolj grozno stvar, ki se ti je zgodila na Finskem." Hmmm in ja bila sem v zadregi. Odgovora na to vprašanje nimam, ker se mi res ni nič groznega ali slabega zgodilo. Resno! Nihče me ni oropal, nihče nas ni nadlegoval ... Tudi, ko sem pozabila USB ključ na faksu se ga ni nihče dotaknil, še vedno me je čakal, ko sem se vrnila ponj. Ja, Finci so pošteni ljudje in Finska je varna država. No, včasih pa le ni tako varna. Februarja smo od profesorja fotografije slišali, da je nekdo na eni izmed srednjih šol v Helsinkih streljal na učence. Uglavnem imajo tudi temno stran, ni vse tako rožnato. Ampak jaz slabe izkušnje preprosto nisem imela. Celo uspelo mi je, da v 5 mesecih nisem izgubila vozovnice ali pa ključev, kar jaz po navadi naredim z odliko.
Nato pa me je vprašal vprašanje, na katerega pa ni bilo težko odgovoriti in to je bilo: "Kaj ti pa je bilo najbolj všeč?" Nekaj najlepšega kar sem doživela na Finskem je bil najbolj pravljično zasneženi dan v Helsinkih. Zjutraj smo se prebudili, kot že nekaj dni pred tem, v sneženo, oblačno in prevsem temno vreme, ko pa smo se vračali s predavanj se je zjasnilo, mraz je pritisnil, sonce se je celo za nekaj časa prikazalo, ampak dovolj, da je osvetilo in razkrilo PRAVLJICO. Okolica študentskih domov je bila zasnežena. Ker je tik pred tem padal sneg in zunaj je bilo morda -14°C, so snežinke zmrzovale in se ustavile na prejšnjih snežinkah. Težko je opisati z besedami, ampak snežinke so visele z dreves. Bilo je preprosto nekaj najlepšega kar sem v življenju videla. Poskusila sem fotografirati, ampak nisem uspela te pravljice ujeti, tako kot so jo moje oči.
Veliko je še stvari, ki so mi bile všeč. Na začetku sem bila popolnoma navdušena nad Helsinki, nato sem kasneje ugtovila, da Helsinki niso najlepše mesto na svetu (pa tudi Ljubljana ni, pa če tudi gospod Janković tako reče), ampak imajo nekaj posebnega. Helsinki so bili moj drugi dom in vedno bodo moj drugi dom. Nanje me vežejo najlepši spomini in to so spomini na ljudi, ki sem jih spoznala in spomini na študij, ki sem ga opravljala.
Ne najbolj grozno, ampak najtežje je bilo reči: GOODBYE! Skupaj z Megan sva se domov odpravljale na isti dan in to z istim letalom do Frankfurta, nato pa sva se razšli in odšli vsaka svojo pot. Jaz v Ljubljano, ona v Chicago.
Pred dnevom najinega odhoda sva z Megan pripravili poslovilni večer. Megan nam je pripravila prave ameriške palačinke, jaz sem naredila par koktejlov in igrali smo werewolf (klasika). Vse je bilo lepo in prav, ampak ko je bila ura že tam okrog dveh ali treh (se ne spomnim več) je napočil čas, da sem se od nekaterih za vedno poslovim. In to ni bilo lahko, še vedno, če se spominjam tistega večera se v mojih očeh pričnejo nabirati solze. Bilo je težko reči zbogom vsem prijateljem, s katerimi smo pisali najlepše spomine, ampak najtežje pa se je bilo posloviti od dveh posebnih oseb, od dveh najboljših cimer, od dveh izjemnih oseb in od dveh najboljših prijateljic - od Elise in Líe. Elisa mi je zadnji dan olajšala nalogo, saj se ji je mudilo v službo, Lía pa me je pospremila še na letališče in mi zato ni prav nič olajšala te najtežje naloge - reči "Goodbye". Ne bom šla v podrobnosti, saj pomoje si predstavljate kako je bilo. Uglavnem solze so bile v potokih. Težko je, res je težko se posloviti od ljudi, ki si jih videl vsak dan, s katerimi si se družil vsak dan, s katerimi si skupaj nakupoval, kuhal, pospravljal, se smejal, jokal, študiral, hodil v kino, žural, se sprehajal ... Ampak vem, da teh dveh deklet in preostale druščine iz Kontule nisem videla zadnjič. Čaka me veliko potovanj: v Španijo, Italijo, na Irsko, Nizozemsko, Belgijo, Švico in Portugalsko.
Le kaj zapisati po takšnem čustvenem odstavku. Najbolje, da kar nadaljujem in povem še kaj o mojem življenju v Helsinkih. Marec sem opisala že v prejšnji objavi, zato sedaj sledi april. Moj najlepši mesec, saj imam takrat rojstni dan. April je tudi mesec, ko ima rojstni dan tudi moja predraga sestra in to en dan pred menoj in kot veleva tradicija of Bovcon sisters sva tudi letošnji rojstni dan praznovali skupaj. In ker nisem najboljša kuharica, je moja mama doma vse spekla in lepo zapakirala, sestra pa dostavila v Helsinke. Polovica njene potovalke je bila le hrana, za rojstni dan in za pripravo pravega Slovenkega večera, ki je bil velik uspeh. Za ta uspeh se moram zahvaliti moji najbojši sestri ever (ona je opravila največ kuhanja).
Prav tako je bil velik uspeh Annina in moja zabava - Annna's birthday party. Morda celo preveč, saj stanovalec iz dveh nadstropji višje je imel veliko za povedati. Prav zato smo morali zabavo preseliti v center Helsinkov.
Seveda ne morem brez omembe praznika VAPPU. To je praznik za 1. maj. Če na kratko razložim pomen tega praznika: 30. aprila ljudje po službi ne gredo domov, ampak na ulice in PIJEJO in PIJEJO ter ŽURAJO. Nalsednje jutro pa gredo v največji park v Helsinkih in imajo PIKNIK. In kaj delajo tam? PIJEJO in JEJO. :D Uglavnem pivski praznik. :) Najpomembnejši del praznovanja, preden se ga res napijejo je, da spomeniku v pristanišču položijo študentsko kapo.
S sestro smo obliskale tudi najlepši otok v Helsinkih - Seurasaari. Po mojem mnenju je ta še lepši kot najbolj znanai otok - Suomenlinna. Na otoku Seurasaari sem bila tudi s starši, ki so me obliskali zadnji teden v maju in so se le dan pred menoj vrnili v našo prelepo domovino. Otok Seurasaari je preprosto najleši - ne glede na vreme.
No, slike so iz časa, ko sem Seurasaari obiskala, ko so bili starši na obisku. Otok ti vedno znova vzame dih. S starši smo se odpravili tudi v manjše mestece imenovano Porvoo, saj si ga je mama želela videti. In kaj povedati? Najbolje, da prepustim fotografijam, da povedo kaj o mestecu Porvoo.
Nato pa sledi TALIN! Po 5 mesecih čakanja sem dočakala tudi Talin. Finci in Talin imajo prav posebno vez in Talin na veliko obiskujejo, ampak ne zato, ker bi si ogledovali lepote Talina, ampak zato ker se tja odpravijo po nakupih. Kakšnih? Po nakupih ALKOHOLA. Vidiš ljudi, ki gredo na trajekt s potovalkami, misliš si, da morda gredo domov, saj veliko Estoncev dela v Helsinkih, ampak ne. To so prebivalci Helsinkov in ne gredo domov, ampak po alkohol, saj je v Estonji kar precej cenejši. In ko prispeš v Helsinke in hodiš dol s trajekta slišiš, kako v potovalkah lepo zvenijo steklenice vodke, rumov, viskijev al pa piva. :)
No, mi smo v Talin odšli na izlet in na ogled mesa, ki je preprosto čudovito. Čudovito.
Zimska pravljica
Ne najbolj grozno, ampak najtežje je bilo reči: GOODBYE! Skupaj z Megan sva se domov odpravljale na isti dan in to z istim letalom do Frankfurta, nato pa sva se razšli in odšli vsaka svojo pot. Jaz v Ljubljano, ona v Chicago.
Pred dnevom najinega odhoda sva z Megan pripravili poslovilni večer. Megan nam je pripravila prave ameriške palačinke, jaz sem naredila par koktejlov in igrali smo werewolf (klasika). Vse je bilo lepo in prav, ampak ko je bila ura že tam okrog dveh ali treh (se ne spomnim več) je napočil čas, da sem se od nekaterih za vedno poslovim. In to ni bilo lahko, še vedno, če se spominjam tistega večera se v mojih očeh pričnejo nabirati solze. Bilo je težko reči zbogom vsem prijateljem, s katerimi smo pisali najlepše spomine, ampak najtežje pa se je bilo posloviti od dveh posebnih oseb, od dveh najboljših cimer, od dveh izjemnih oseb in od dveh najboljših prijateljic - od Elise in Líe. Elisa mi je zadnji dan olajšala nalogo, saj se ji je mudilo v službo, Lía pa me je pospremila še na letališče in mi zato ni prav nič olajšala te najtežje naloge - reči "Goodbye". Ne bom šla v podrobnosti, saj pomoje si predstavljate kako je bilo. Uglavnem solze so bile v potokih. Težko je, res je težko se posloviti od ljudi, ki si jih videl vsak dan, s katerimi si se družil vsak dan, s katerimi si skupaj nakupoval, kuhal, pospravljal, se smejal, jokal, študiral, hodil v kino, žural, se sprehajal ... Ampak vem, da teh dveh deklet in preostale druščine iz Kontule nisem videla zadnjič. Čaka me veliko potovanj: v Španijo, Italijo, na Irsko, Nizozemsko, Belgijo, Švico in Portugalsko.
Le kaj zapisati po takšnem čustvenem odstavku. Najbolje, da kar nadaljujem in povem še kaj o mojem življenju v Helsinkih. Marec sem opisala že v prejšnji objavi, zato sedaj sledi april. Moj najlepši mesec, saj imam takrat rojstni dan. April je tudi mesec, ko ima rojstni dan tudi moja predraga sestra in to en dan pred menoj in kot veleva tradicija of Bovcon sisters sva tudi letošnji rojstni dan praznovali skupaj. In ker nisem najboljša kuharica, je moja mama doma vse spekla in lepo zapakirala, sestra pa dostavila v Helsinke. Polovica njene potovalke je bila le hrana, za rojstni dan in za pripravo pravega Slovenkega večera, ki je bil velik uspeh. Za ta uspeh se moram zahvaliti moji najbojši sestri ever (ona je opravila največ kuhanja).
Slovenski večer
Photo: Justine Stafford
Prav tako je bil velik uspeh Annina in moja zabava - Annna's birthday party. Morda celo preveč, saj stanovalec iz dveh nadstropji višje je imel veliko za povedati. Prav zato smo morali zabavo preseliti v center Helsinkov.
Seveda ne morem brez omembe praznika VAPPU. To je praznik za 1. maj. Če na kratko razložim pomen tega praznika: 30. aprila ljudje po službi ne gredo domov, ampak na ulice in PIJEJO in PIJEJO ter ŽURAJO. Nalsednje jutro pa gredo v največji park v Helsinkih in imajo PIKNIK. In kaj delajo tam? PIJEJO in JEJO. :D Uglavnem pivski praznik. :) Najpomembnejši del praznovanja, preden se ga res napijejo je, da spomeniku v pristanišču položijo študentsko kapo.
S sestro smo obliskale tudi najlepši otok v Helsinkih - Seurasaari. Po mojem mnenju je ta še lepši kot najbolj znanai otok - Suomenlinna. Na otoku Seurasaari sem bila tudi s starši, ki so me obliskali zadnji teden v maju in so se le dan pred menoj vrnili v našo prelepo domovino. Otok Seurasaari je preprosto najleši - ne glede na vreme.
Tam nekje daleč v ozadju - Helsinki
No, slike so iz časa, ko sem Seurasaari obiskala, ko so bili starši na obisku. Otok ti vedno znova vzame dih. S starši smo se odpravili tudi v manjše mestece imenovano Porvoo, saj si ga je mama želela videti. In kaj povedati? Najbolje, da prepustim fotografijam, da povedo kaj o mestecu Porvoo.
Nato pa sledi TALIN! Po 5 mesecih čakanja sem dočakala tudi Talin. Finci in Talin imajo prav posebno vez in Talin na veliko obiskujejo, ampak ne zato, ker bi si ogledovali lepote Talina, ampak zato ker se tja odpravijo po nakupih. Kakšnih? Po nakupih ALKOHOLA. Vidiš ljudi, ki gredo na trajekt s potovalkami, misliš si, da morda gredo domov, saj veliko Estoncev dela v Helsinkih, ampak ne. To so prebivalci Helsinkov in ne gredo domov, ampak po alkohol, saj je v Estonji kar precej cenejši. In ko prispeš v Helsinke in hodiš dol s trajekta slišiš, kako v potovalkah lepo zvenijo steklenice vodke, rumov, viskijev al pa piva. :)
No, mi smo v Talin odšli na izlet in na ogled mesa, ki je preprosto čudovito. Čudovito.
Po dolgem in lepem dnevu v Talinu sem se še isti dan oziroma bolje rečeno večer še zadnjič sprehajala po Helsinkih. Ker moj telefon v tistem času ni bil kakovosten je naslednja fotografija, tako bolj nekakovostna, vendar vseeno lepa. Vezana na lepe spomine.
To je to. Pa sem povedala vse. Vse o Finski - samo še Suomenlinno sem izpustila, ker nimam fotografij. Bom o tem kdaj drugič kaj zapisala. Opravičujem se, tega besedila je res preveč. Ampak vsaj fotografije so za pogledat. Upam, da je bilo prijetno branje, če ste se seveda odločili za ta podvig.
Moi, moi!
Baje, da se most kliče: Zelo dolg most. :)
To je to. Pa sem povedala vse. Vse o Finski - samo še Suomenlinno sem izpustila, ker nimam fotografij. Bom o tem kdaj drugič kaj zapisala. Opravičujem se, tega besedila je res preveč. Ampak vsaj fotografije so za pogledat. Upam, da je bilo prijetno branje, če ste se seveda odločili za ta podvig.
Moi, moi!
